Biodinamika v luči aktualnih dogajanj

Večini ljudi je biodinamika znana kot ena od oblik kmetijske pridelave. Nekateri jo poznajo tudi po tem, da je služila kot izhodišče organsko-biološki ali krajše ekološki pridelavi, ki jo je v 60-ih letih prejšnjega stoletja pričel razvijati švicarski agrarni politik dr. Hans Müller. Kot poznavalec se je zavedal, da je preobrazba v biološko-dinamično kmetovanje dolgoročni cilj, zato je uporabil zgolj tiste segmente, ki so omogočali, da so kmetijski obrati postali neodvisni od dokupa surovin. Tako kot dr. Rudolf Steiner je tudi dr. Müller opozarjal, da so zdrava tla prvi pogoj za zdravje rastlin in kmetom pripisoval odgovornost za narodovo zdravje. Danes je ekološka pridelava ena najhitreje rastočih gospodarskih dejavnosti po vsem svetu in se je izkazala za najmanj občutljivo tudi v obdobju recesije.

Tako kot so se v Švici v šestdesetih letih preteklega stoletja ukvarjali z usmeritvijo gospodarskega razvoja, je danes pred podobnim problemom večina sveta. Prvič se namreč soočamo z razmerami, ki niso v ničemer podobne preteklim. Zakaj pravzaprav gre? Civilizacija se je od samega začetka strukturirala okrog koncepta dela. Že od človeka nabiralca, pa vse do delavca za tekočim trakom, je bilo delo sestavni del vsakdanjega življenja. Ko je v preteklosti traktor pregnal na tisoče poljedelcev z njiv, so le-ti našli delo v tovarnah, ki so množično izdelovale stroje. Danes pa lahko le nemo opazujemo kako delo sistematično prevzema generacija izpopolnjenih informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Če je do nedavna veljalo, da povečana potrošnja poganja odpiranje novih delovnih mest, je danes jasno, da temu ni več tako. Nove tovarne so vse bolj avtomatizirane, zaposlujejo vse manj delovne sile ter hkrati povečujejo produktivnost. Na samem vrhu gospodarskega cikla in rasti produktivnosti je svet dosegel najvišjo stopnjo strukturne brezposelnosti. Celo v Aziji, kjer je rast produktivnosti že nekaj let najvišja, je število brezposelnih v strmem porastu.

Vsi ti ljudje brez dela predstavljajo tako imenovani tretji sektor, ki v nekaterih delih sveta že predstavlja močno volilno telo, ki bo v prihodnje pomembno vplivalo na preoblikovanje državnih usmeritev ter osnovanje nove družbene pogodbe, ki bo zagotavljala, da se del dobička od uvajanja novih tehnologij nameni ljudem, ki so ostali brez dela. S tem se bo uveljavilo prepričanje, da ima vsak posameznik pravico do minimalnega deleža v družbeni proizvodnji.

Vlade imajo tako pomembno nalogo in sicer skrb za razvoj tretjega sektorja oziroma socialne ekonomije. To je pravzaprav vzporedna ekonomija, ki namesto tržnega kapitala ustvarja socialni kapital in omogoča, da se ljudje ponovno vpnejo v gospodarska razmerja. Zanemarjanje te potrebe se nujno sprevrže v porast četrtega sektorja, torej. v razbohotenje kriminala, kar lahko privede do družbenega razkroja.

Nov koncept dela tako spreminja obstoječe pojmovanje države. Ta ni več dvopolna in je ne tvorita le tržni in vladni sektor, temveč postaja tričleni družbeni organizem, sestavljen iz tržnega, vladnega in civilnega sektorja. O tričleni družbeni ureditvi je govoril že dr. Rudolf  Steiner, toda do danes še ni bilo bolj ugodnih pogojev za to. Obe svetovni vojni sta namreč na veliko angažirali ljudi in tudi kasnejša vojna žarišča so v nekaterih delih sveta imela enak učinek. Danes pa kljub nekaterim pomislekom najbrž ni verjetno, da bi ljudi, ki jih tržni in vladni sektor ne potrebujeta, zaposlovalo vojskovanje. /Več o tričlenem družbenem organizmu v disertaciji dr. Andreja Fištravca, ki je kot knjižno delo izšlo pod naslovom Pogledi na družbo Rudolfa Steinerja/.

Vlade se različno odzivajo na nastale razmere. Pretežno se zatekajo k povečevanju ter premeščanju davkov s katerimi skrbijo za nujna denarna nadomestila. Pri tem so v ospredju davki na fosilna goriva, avtomobile, izpuste CO2 ter davki na greh, kot so kajenje, alkohol in igre na srečo. Nekatere se odločajo za zagotavljanje davčnih olajšav osebam, ki darujejo svoj čas za prostovoljska prizadevanja, nekatere pa razmišljajo tudi o tem, da bi kot alternativo za socialno pomoč in nadomestila uvedla t.i. socialne plače. To bi predstavljalo povračilo za njihovo delo v civilnem oz. neprofitnem sektorju. Ideja o zagotavljanju socialnega dohodka je v Ameriki vzbudila pozornost že l. 1963, ko se je pojavila kot način pristopa k grožnji tehnološke brezposelnosti in naraščajoče revščine. Pri nas pa se je o tej temi govorilo v okviru predloga o uvedbi t.i. univerzalnega temeljnega dohodka (UTD, dr. Andrej Fištravec, Uroš Boltin, http://www.gibanje.org/index.php?id=2856 ).

V tehnološko manj razvitih državah imajo vlade precej omejene možnosti, kajti že majhen delež namenjen tretjemu sektorju povzroči nekonkurenčnost tržnega sektorja, ki se odzove z nenadzorovano izrabo naravnih virov, onesnaževanjem okolja, uvajanjem spornih tehnologij (GSO…) in odpuščanjem delavcev. Posledice se odražajo v povečani potrebi po zdravstveni oskrbi ter večji varnosti, kar dodatno obremenjuje javne finance.

Rešitev je v zagotavljanju sredstev organizacijam, ki rekrutirajo, usposobijo in zaposlijo ljudi na projektih, ki podpirajo širše družbene cilje. Paradigma tretjega sektorja namreč je, da za razliko od potrošniško usmerjene vizije prevladujočega tržnega gospodarstva, ki deluje v prid lastnim ozkim materialnim interesom, deluje v prid interesov celotne človeške in biološke skupnosti. Gre torej za preobrazbo zavesti ter večjo predanost skupnosti kar vse vodi h kulturi.

Medtem ko so denarna nadomestila in/ali vlaganja v represivne ukrepe enosmerna in nepovratna, se vlaganja v tretji sektor večkratno povrnejo Vse več evropskih držav, ki sistematično vzpodbujajo tretji sektor, se ponaša z visoko stopnjo zaposlenosti. Tako je bilo že leta 2004 na Nizozemskem 12.6 odstotkov vseh plačanih zaposlitev v tretjem sektorju, na Irskem 11.5, v Belgiji 10.5, v Angliji 6.2, v Franciji in Nemčiji pa po 5 odstotkov. V sosednji Italiji je preko 220 000 neprofitnih organizacij, ki zaposlujejo preko 630 000 delavcev s polnim delovnim časom, še boljše pa so razmere v Avstriji, ki ima nasploh najnižjo stopnjo brezposelnosti.

Pravilna umestitev biodinamike je torej naša najpomembnejša naloga. Če za t.i. industrijsko kmetijstvo velja, da je segment tržnega sektorja, pripada biodinamiki mesto tudi v tretjem sektorju. Biodinamika namreč na široko rekrutira ljudi. Za razliko od konvencionalne pridelave ima majhne materialne inpute. Ne uporablja pesticidov in lahkotopnih mineralnih gnojil, ki so povečini tujega izvora, prav tako pa ima majhne potrebe po visokotehnološki strojni opremi. Vse to jo dela sorazmerno neobčutljivo na zunanje vplive, za kar biološko-dinamična posestva upravičeno imenujemo tudi individualna kmetijska gospodarstva.

Koristi biodinamike bistveno presegajo okvir kmetijsko-pridelovalnih subjektov. Poleg pridelave zdrave hrane, z obilico pozitivnih vplivov na okolje, tudi na vodovarstvenih območjih, izstopa njena izobraževalna aktivnost. Poleg organiziranega izobraževanja pridelovalcev in drugih, so biološko-dinamična gospodarstva odlična podpora izobraževanju naravoslovja, predvsem kmetijstva in živilstva, prav tako pa tudi družboslovja in humanistike, kajti številna so svojo osnovno poslanstvo obogatila s poskusnimi polji, programi za rehabilitacijo ljudi s prilagojenimi potrebami, centri za praktikum, waldorfsko izobraževanje ipd. Rezultati biodinamike se odražajo v uspešnem prestrukturiranju kmetij ter visoki stopnji samozaposlitev.

Biodinamika torej ni le ena od oblik kmetijske pridelave, zato ji v razvitem delu sveta pripada status posebnega pomena. O tej opredelitvi je v aktualnem času precej govora, kajti znano je, da si Svetovna trgovinska organizacija (WTO), pa tudi EU, ZDA in Avstralija prizadevajo za zmanjšanje obsega javnih sredstev v kmetijstvu. V EU bo do znižanja kmetijskih subvencij prišlo najbrž že v naslednjem programskem obdobju, t.j. po l. 2013. Glede na viške kmetijske pridelave ter množično brezposelnost, bo premeščanje sredstev najverjetneje usmerjeno v povečanje deleža za regionalni razvoj. Prav ta pa podpira programe tretjega sektorja kamor je potrebno umestiti tudi biodinamiko. Kajti bila bi velika napaka, če bi biodinamika delila usodo industrijskega kmetijstva.

Drago Purgaj