Ohranjanje naravnega ravnovesja in ureditev zatočišč

0

Najpomembnejša naloga kmetijstva je pridelava zdrave hrane. Ta je mogoča na zdravih tleh in v pogojih naravnega ravnovesja. Z vzpostavljanjem naravnega ravnovesja se krepi moč samoregulacije, ki je potrebna za zdravo rast in razvoj rastlin. Simptomi porušenega ravnovesja so bolezni in škodljivci, ki so posledica prekomernega pojava posameznih organizmov, zato lahko neravnovesje opredelimo tudi kot odpor organizmov proti temu, da bi bili izključeni iz naravnih procesov. Temelj ekološke pridelave torej ni v številu in količini zaščitnih sredstev, ki so na voljo, kakor tudi ne v energiji potrebni za njihovo uporabo. Temelj ekološke pridelave je v naravni pestrosti.

Naše rastline so nenehno izpostavljene neravnovesju. Pri tem ne gre zgolj za neravnovesja, ki jih povzročamo ljudje, pač pa tudi za povsem naravne dejavnike, kot so deževje, daljše sušno obdobje, mraz ipd. Pri vzpostavljanju naravnega ravnovesja si v biološko-dinamični pridelavi pomagamo s sajenjem avtohtonih in odpornih vrst rastlin, z uporabo biološko-dinamičnih preparatov, upoštevanjem kozmičnih ritmov itd. Najpomembnejša pa je skrb za koristne rastlinske in živalske vrste, za katere skrbimo z zagotavljanjem primernih zatočišč.

Zatočišče (lat. refugium) imenujemo prostor, zavetje ali pribežališče, ki zagotavlja prisotnost ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, da se le-te ne selijo na področja z ugodnejšimi življenjskimi pogoji.

Med pomembnejša zatočišča prištevamo:

ekstenzivne travnike ali prahe                                      zatočišča za čmrlje

žive meje                                                                           drogove za ujede

ozelenjene ograje                                                            ekstenzivna drevesa

peščene kotanje                                                                vodna zajetja ali ribnike

zatravljene vozne poti                                                      skalnjake

zatravljene drevesne pasove                                            gnezdilnice

 

Ekstenzivni travnik je s svojo pestrostjo rastlinskih vrst odlično zatočišče številnih opraševalcev. V ekstenzivne travnike lahko spremenimo robove vrtov, brežine idr., pri tem pa morajo biti pasovi dovolj široki, sicer izgubijo učinek ekstenzivne površine. Kosimo jih dvakrat letno, prvo košnjo pa opravimo v drugi polovici junija. Alternativa ekstenzivnemu travniku je praha zasejana s cvetočimi zelišči. V obeh primerih moramo biti pozorni na razvoj voluharja.

Žive meje varujejo nasade pred vetrovi in erozijo ter so tako kot ekstenzivne površine priljubljeno zatočišče številnih opraševalcev, tudi ptic, ježev idr. V žive meje lahko zasadimo gozdne sadeže kot so borovnice ipd. Žive meje je potrebno obrezovati, kajti premočno razraščene lahko ovirajo pretok zraka in tako podaljšujejo sušenje listov ter krošenj. Tudi pri živih mejah je potrebna kontrola voluharja.

Ozelenjene ograje imajo podoben učinek kot žive meje. Pomemben pa je tudi njihov estetski vidik saj so okolju prijaznejše kot ograjni stebri in žična pletiva. Z vidika biološko dinamične pridelave in z njo povezane individualnosti kmetijskega gospodarstva predstavljajo gozdovi, žive meje in ozelenjene ograje kožo oziroma opno gospodarstva. To je še posebej pomembno tam kjer so sosednja zemljišča obdelana na konvencionalni način.

Peščene kotanje so zatočišče mnogim živalskim in rastlinskim vrstam kot npr.: divjim osicam, koprivam idr. Lahko jim namenimo mesta, ki so zaradi prehodov preobremenjena ali se tudi sicer težje obraščajo. Skrbeti moramo za dovolj debelo plast peska ali drobljenega kamenja, ker se sicer ozelenijo.

Zatravljene vozne poti s številnimi rastlinskimi vrstami privabljajo opraševalce in omogočajo prehodnost. Prednost imajo nizko rastoče rastline, ki prenašajo sušo. Kosimo jih izmenično, tako da so vedno prisotne cvetoče trave in zelišča.

Zatravljene drevesne pasove imajo najraje divje osice, strigalice in polonice. Pri tem stalna zatravljenost drevesnih pasov ni priporočljiva. V času intenzivne vegetacije, od cvetenja pa do junija, ko potrebujejo drevesa največ dušika, ohranjamo pas pod drevesi čist in nezatravljen, kasneje pa zatravljeni pasovi ugodno vplivajo na kakovost plodov.

Skalnjaki so v poletnem času zatočišče podlasicam, ki so pomemben plenilec voluharja, v zimskem obdobju pa služijo za prezimovanje polonicam, pajkovcem idr. Za izdelavo skalnjakov je najprimernejše naravno kamenje. Razvrščeni morajo biti tako, da nudijo varno zatočišče. Podlasicam je potrebna tudi bližina pitne vode, sicer se le redko naselijo.

Gnezdilnice nadomeščajo naravna dupla. Neprimerno izdelane in nameščene so lahko past za ptice, zato se je njihovi izdelavi potrebno skrbno posvetiti. Pretehtati moramo katere ptice potrebujejo večjo skrb in kakšna je možnost njihovega sobivanja. Prav tako je pomembno njihovo število. Pri sinicah se lahko v primeru prevelikega števila pojavijo težave s prehranjevanjem, zato gnezdijo le enkrat, namesto dvakrat letno. V poletnem času zato prihaja do povečane prisotnosti ličink, ki jih ptice sicer uplenijo, če imajo tudi poletni rod. Zadostno število sinic lahko varuje sadno drevje celo pred vranami, ki kljuvajo plodove v času zorenja

Večina gnezdilnic naj bo namenjenih čopasti in veliki sinici, sledita pa lesna sova in zelena žolna. Lesna sova, ki so ji najljubša hrana voluharji, poleg gnezdilnice zahteva še ureditev gnezda, sicer le redko ohrani kakšno jajce. Zeleni žolni, ki se hrani z lesnimi hrošči pa se bolj posvečamo preko zime in sicer tako, da jo krmimo.

Zatočišča za čmrlje zagotavljajo, da imamo v nasadu dovolj opraševalcev tudi takrat, kadar nizke temperature ne dopuščajo, da bi to delo opravile druge žuželke, denimo čebele. V rastlinskem svetu se nekatere rastline oprašijo tako, da pride pelod s prašnikov na brazdo istega cveta, tj. samooprašitev ali avtogamija, znana npr. pri večini breskev. Pri jablani pa ne more moška spolna celica oploditi jajčeca istega cveta. niti ne more pelod neke sorte oploditi cvetov iste sorte, čeprav so le ti na drugem drevesu. Tak pojav imenujemo alogamija. Zato ostajajo jablane neoprašene. Takšna drevesa predstavljajo problem, ne le zaradi izgube pridelka, pač pa tudi zaradi izmenične rodnosti oz. alternance.

Čebele najraje letajo v dneh, ko je temperatura višja od 18 ºC. Včasih pa smo priča skoraj zimskim razmeram še v času cvetenja. Tedaj so čmrlji izjemno koristni. Prve čmrlje lahko opazimo že pri 8.ºC, pri delu pa jih ne ovira niti megla ali rahlo rosenje.

Družina čmrljev ima do desetkrat manj osebkov kot čebelja, hkrati pa lahko čmrlji prenesejo do desetkrat več peloda kot čebele. Tudi rastlin, ki jih obiskujejo, ne menjajo, ampak se držijo ene vrste. Čmrlji so kljub svoji pojavi odlični letalci in obletijo do trikrat več cvetov kot čebele. Zatočišča za čmrlje so lahko škatlasti panji, ki jih namestimo ob robu sadovnjaka podobno kot čebelje panje ali pa v zemljo vkopane lončene posode, v katerih si ustvarijo gnezda.

Drogovi za ujede so namenjeni kanjam in lesnim sovam. Obe vrsti se hranita z voluharji. Drogovi se med seboj razlikujejo po višini, obliki in mestu postavitve. Drogovi za kanje so visoki od 4 do 5 metrov. Drogovi za sove so lahko nižji, praviloma ne segajo preko drevesnih krošenj
.

Ekstenzivna drevesa, so koristen rezervat številnih žuželk kot so plenilske pršice ipd. Opravljajo tudi vlogo opraševalca in so sploh pomemben del krajine. Potrebno pa jih je vzdrževati, kajti drevesa, ki niso vitalna naselijo škodljivci, kot so lesni hrošči, npr. svetli likar (Scolytus mali) idr. Ekstenzivna drevesa nudijo bivališče tudi metuljem jabolčnega zavijača (Cydia pomonella), zato jih je potrebno tozadevno vključiti v program zaščite.

Vodna zajetja ali ribniki služijo kot rezervoarji vode za namakanje ali oroševanje in so hkrati pomemben habitat številnih živalskih vrst, npr. rib, dvoživk in ptic.

V biološko-dinamični metodi poudarjamo tudi odnos gliv do vodnih površin, zaradi katerega glivične bolezni lažje obvladujemo. Pri tem mora imeti ribnik zadostno površino in ugodno lego.

V ekološki stroki in praksi posvečamo namestitvi zatočišč veliko pozornosti. V naravi je vsak prostor nekoliko drugačen, zato glede obsega in števila zatočišč ni splošno veljavnih meril. Načrtovanje temelji na individualnem pristopu, rezultat pa je v veliki meri odvisen od obsega znanj, izkušenj in opazovanj načrtovalca. Zatočišča načrtujemo tako, da je njihov obseg in število mogoče spreminjati oziroma jih premeščati glede na potrebe v različnih časovnih obdobjih. O optimalni razporeditvi govorimo takrat, kadar je doseženo naravno ravnovesje. Zaradi precejšnjega števila zatočišč smo pri njihovem načrtovanju racionalni, kajti v nasprotnem primeru lahko ovirajo obdelavo.

Drago Purgaj