Raziskave znanstvenikov z Nove Zelandije, izsledke katerih je objavila revija Science v svoji 260. številki, so pokazale, da obdelava tal na običajen način z mineralnimi gnojili in kemijskimi “zaščitnimi” sredstvi (kot so razni pesticidi ali insekticidi) dolgoročno izčrpava prst, uničuje njegovo rodovitnost in povzroča večanje različnih oblik bolezni ter čezmeren razvoj živalskih “škodljivcev”. Rodovitnost prsti z zmanjšanimi “stranskimi” učinki ohranja ekološka obdelava tal, medtem ko biodinamični način obdelave tal edini povečuje rodovitnost (povečuje odstotek hranilnih snovi v zemlji) in zmanjšuje različne oblike škodljivih posledic kmetovanja za človeško družbo in naravo.
Biodinamično gospodarjenje z rastlinami in živalmi utemelji socialni in kulturni inovator dr. Rudolf Steiner s ciklusom predavanj v juniju 1924. leta. Takrat se je nanj obrnila skupina kmetovalcev, ki so se zaradi industrijskega načina kmetovanja soočili v svojih hlevih, na poljih in v sadovnjakih z boleznimi in pojavi, ki jih do tedaj niso poznali in jih tudi niso znali odpraviti z znanjem, ki ga je izoblikovala dotedanja tradicija srednjeevropskega kmetovanja. Do pojava krščanstva je takratno človeštvo izoblikovalo štiri osnovne smeri kmetovanja (poljedelstvo, živinorejo, vrtnarstvo in sadjarstvo), ki se na posameznem kmetijskem gospodarstvu medsebojno niso mešale. Ljudje so jih uporabljali ločeno. Šele stoletja po pojavu krščanstva pripeljejo do načina kmetovanja, kjer se v okviru posameznega kmetijskega gospodarstva prepletajo vsi štirje osnovni načini kultiviranja zemlje, rastlin in živali.
Tako se izoblikuje kmetijska tradicija visokega srednjega veka, ki je bistveno označila naše sedanje razumevanje “običajnega” in “normalnega” kmetovanja. Od “NPK- (dušik, fosfor, kalij – umetna gnojila) revolucije” v prvi polovici 19. stoletja dalje (torej od izuma sintetičnih mineralnih gnojil in sintetičnih dodatkov za kmetovanje) se v Evropi (in posledično v vsem svetu) prične radikalni preobrat v načinu in logiki kmetovanja. V nasprotju z dotedanjo tradicijo in z močjo ter silo “prednosti” industrijskega načina kmetovanja so kmetovalci pričeli sistematično pozabljati na vse, česar so se naučili rodovi in rodovi njihovih prednikov. Kmetovanje je postalo proizvodnja, rodovitna prst surovina, kmetovalci pa od tradicije in sebe odtujena delovna sila. S tem človeštvo vstopi v grozljiv proces naravne, socialne in kulturne degeneracije kmetovanja in vsega, kar je vezano nanj.
Degeneracija prehranskih izdelkov, nanje vezanih navad, znanja ter medsebojnih socialnih odnosov so vsesplošna žalostna resničnost naših vsakodnevnih življenj. Danes smo globalno v položaju vsesplošnega pomanjkanja kvalitetnih življenjskih dobrin, ki naj bi ga dajalo sodobno kmetovanje. Kako je mogoče misliti, da nas lahko nahranijo rastline in živali, ki živijo od nerodovitnih polj in travnikov? No, z nekaj fantazije in strokovnega cinizma je tudi to vedno znova mogoče. Vendar dejstva vsesplošnega stradanja na planetu ostajajo, karkoli o tem govore naši degenerirani mentalni konstrukti. Nevitalna sodobna hrana omogoča samo bolezni polna in življenjskih radosti prazna življenja, pa če to hočemo ali nočemo. Ko gre za hrano, pridelano na nerodovitnih poljih in travnikih, se delamo, kot da ne velja stara ljudska modrost, da prazna vreča ne more stati pokonci.
Tako kot rastlinam sintetični minerali ne morejo nadomestiti naravnih mineralov, je tudi pri ljudeh. Materialni svet kmetovanja in predelovanja njegovih dobrin je samo nosilec tistega, zaradi česar se na našem planetu dogaja naša zgodovina. Je torej nosilec življenjskih sil, ki šele omogočajo življenje v podobah, ki smo jih navajeni in jih trenutno živimo. Res je, da je življenje, na katero se v tem trenutku sklicujem, velika neznanka, vendar naj mi bo dovoljeno, saj prav sodobno kmetovanje kaže na vso paradoksalnost njegovega poslanstva. Več ko je človeštvo sposobno pridelati hrane, večje so lakote naplanetu in vse več ljudi gladuje, četudi se nenehno baše z vsemogočimi prehranskimi proizvodi. Čas je, da se zavemo, da strah povzroča strah, praznina pa povzroča še večjo praznino. Zemlja, ki je ponižana na raven zgolj materialne snovi, ker ji je odvzeta rodovitnost, ne more več dajati tistega, kar potrebujemo za svoje preživetje. In to niso prazne mineralne oblike.
Če bi bile za to dovolj samo mineralne snovi (praznine, ki nam jih nudita sodobno industrijsko NPK-kmetovanje in predelava v obilici), potem bi človeška vrsta in njena zgodovina bili čisto drugačni. Namesto da bi se trudili s kultiviranjem narave skozi deset- in stotisočletja, bi se njene mineralne sestavine naučili uživati neposredno. Z rilci, sesalci, drobilci ali kaj jaz vem s čim. A očitno to ni bilo mogoče (četudi je kdo to poskusil). In potrebna je bila pot prefinjenegakultiviranjanarave, da je bila rodovitno na razpolago zanamcem vse do današnjih dni. In če želimo, da bodo naravne dobrobiti v vsej svoji moči in bogastvu na razpolago tudi za naše zanamce, je vsakdo zase upravičen, da naredi črto čez sodobno industrijsko kmetovanje in industrije, ki se vežejo nanj. Kajti industrijsko NPK-kmetovanje je zemeljsko prst oropalo njenega temeljnega dostojanstva, ki se mu reče rodovitnost, zaradi česar nima več pravice do prihodnosti. In pika.
Andrej Fištravec
Ko gre za hrano, pridelano na nerodovitnih poljih in travnikih, se delamo, kot da ne velja stara ljudska modrost, da prazna vreča ne more stati pokonci.