Rudolf Steiner (1861-1925) velja za enega najvplivnejših in najbolj vsestranskih družbenih reformistov in inovatorjev 20. stoletja. Bil je filozof, pisatelj, literarni kritik, ezoterik, »oče antropozofije«, utemeljitelj waldorfske pedagogike, antropozofske medicine in začetnik biološko-dinamičnega kmetovanja.

V času svojega življenja se je dotaknil tako veliko področij človekovega delovanja, da bi brez pretiravanja lahko dejali, da je zapustil eno najglobljih sledi v celotni zgodovini človeštva. Bil je raziskovalec duhovnega sveta, znanstvenik,umetnik, modrec in velik človekoljub.

Čutil se je poklicanega ljudem pokazati pot, ki skozi razmišljanje pripelje do spoznanja nadčutnega, do spoznanja duha. S knjigami in predavanji je ljudi želel nagovoriti k samostojnemu raziskovanju duhovnega ter povezati znanost in duhovnost. Uspelo mu je utemeljiti duhovno znanost ali znanost o duhovnem – antropozofijo.

Ker je na življenje gledal kot na celoto in se je od študijskih let naprej posvečal vsemu, kar ga sestavlja, je uspel postaviti temelje novemu načinu razmišljanja in delovanja na tako različnih področjih, kot so filozofija, tehnika, medicina, umetnost, religija, vzgoja, izobraževanje, arhitektura in kmetijstvo. V svojem življenju je napisal okoli 40 knjig in imel več kot 6000 predavanj. Rudolf Steiner se je rodil v Donjem Kraljevcu, majhni vasici na obrobju tedanje Avstro-Ogrske, ki danes sodi k Hrvaški. Njegov oče je bil železniški urednik, zato sta njegova otroška leta zaznamovale železnica in selitve. Že kot otrok se je rad učil in veliko bral, hkrati pa je že tedaj opazil, da zaznava veliko več kot drugi ljudje. Svoje občutke ob nadčutnih zaznavah več let ni delil z nikomer. To se je spremenilo, ko je kot mladenič srečal zeliščarja Felixa Kogutzkija, ki je tudi sam imel izkušnje nadčutnega, t. i. višjih svetov. V času študija matematike, fizike, kemije, biologije, botanike, filozofije, zgodovine in literature na Visoki tehnični šoli na Dunaju, se je prvič srečal z Goethejevim delom, ki ga je, kot je večkrat sam dejal, zaznamovalo za vse življenje. Goethe je nanj naredil velik vtis, saj je razmišljal drugače kot običajni znanstveniki. Trudil se je namreč zajeti življenje kot celoto, zato ga je Steiner prepoznal kot nekoga, ki je pokazal na most med naravo in duhovnim.

1882 – Ko je Steinerju bilo 21 let, se mu je nasmehnila sreča in ponudila izjemna priložnost. Po priporočilu njegovega uglednega profesorja nemške literature je tedaj kot neznan študent dobil pomembno in večletno nalogo – urediti in izdajati Goethejeva naravoslovna znanstvena dela. Na Dunaju se je v prihodnjih letih prav tako preživljal kot zasebni učitelj in pisec znanstvenih člankov za Piererjevo enciklopedijo, tu pa se je med drugim srečal tudi s slavnim dunajskim zdravnikom Josefom Breuerjem, ki je s svojim delom tlakoval pot psihoanalizi.

1890 – Preselil se je v Weimar, tedanje kulturno središče Nemčije. Sprejme odgovorno delo urednika in izdajatelja Goethejevih, Schopenhauerjevih in Schillerjevih del.

1891 – Pri tridesetih doktorira iz filozofije na Univerzi v Rostocku z dizertacijo Resnica in znanje (Preludij k filozofiji svobode), ki je nakazala pot, po kateri lahko ljudje postanejo duhovno svobodna bitja.

1894 – Tri leta kasneje objavi svoje temeljno filozofsko delo Filozofija svobode (1894) s podnaslovom Rezultati opazovanj po naravoslovni metodi, knjigo, ki je bila kasneje izdana tudi pod naslovom Intuitivno razmišljanje kot duhovna pot.

1897 – Preseli se v Berlin.V tem času veliko piše in predava o filozofiji svobode, Nietzscheju, ugankah filozofije, krščanstvu, reinkarnaciji, karmi in o tem, kako doseči spoznanja višjih svetov.

1900/1902 – Ob prelomu stoletja, v času številnih predavanj, s katerimi je zaslovel daleč izven nemških meja, se je še močneje posveti duhovni znanosti. S svojo svojevrstno sintezo različnih filozofskih nazorov, mističnih izkušenj krščanstva in vzhodnjaške ezoterike, oblikuje nauk o astralnem človekovem duhu. Ob predavanjih o duhovno-mistični povezanosti človeka, Boga in kozmosa ter o antropozofiji – znanosti o človeku kot čutnem in nadčutnem bitju, pridobiva vedno nove somišljenike. Steiner po rednih predavanjih članom Teozofskega društva tudi sam postane član Teozofskega društva ter vodja novo ustanovljene nemške sekcije le-tega, vendar pa da jasno vedeti, da bo ta šola učila zahodno duhovno tradicijo. Temeljni kamen novi smeri – antropozofiji, je bil sicer po Steinerjevem mnenju položen na predavanju 8. oktobra 1902. Na njem javno predstavi svojo življenjsko nalogo: najti nove metode raziskovanja duše na znanstvenih temeljih.

Kaj je antropozofija?

Antropozofija ali »modrost o človeku« je filozofski nauk, ki ga je na začetku 20. stoletja utemeljil dr.Rudolf Steiner (1861-1925). Osnovna predpostavka njegovega nauka, predstavljenega v veličastnem opusu knjig, predavanj in člankov, je obstoj duhovnega sveta, ki ga je mogoče dojeti z razumom in duhovnim razvojem. Antropozofija je prav tako duhovna znanost, ki ljudem 21. stoletja odpira novo duhovno sliko sveta in človeka, saj na znanstveni osnovi povezuje duhovno in fizično. Rezultati Steinerjevih duhovno-znanstvenih raziskav kažejo svoje praktične učinke v obnavljanju številnih življenjskih področij, kot na primer v vzgoji in izobraževanju (Waldorfska pedagogika), medicini in zdravstveni pedagogiki, umetnosti (arhitektura, slikarstvo, kiparstvo, evritmija), kot tudi v poljedelstvu (biološko-dinamična metoda) ter na področju družbe (antropozofski koncept tričlenega socialnega organizma).

»V naši dobi, ko, kakor se zdi, zmaguje materializem, si antropozofija daje nalogo, da poglobi kulturno življenje v smislu duhovnosti, da ponovno pritegne pozornost ljudi k duhovni resničnosti/realnosti, ki je osnova in načelo našega celotnega duševnega življenja.« (Rudolf Steiner)

»Antropozofija ima svoje korenine v duhovnem svetu, toda njene veje, listi, cvetovi in plodovi rastejo naprej na vsa področja človeškega življenja.« (Rudolf Steiner)

 

 1904 – V Berlinu v knjigi Teozofija javno objavi nov pogled na znanost, ki ga znanstvena javnost najprej z navdušenjem sprejme, nato pa povsem zavrne. Problem je na spoznavnoteoretski ravni, saj Steiner izhaja iz drugačnega temelja kot običajna znanost. Znanost izhaja iz fizičnega in preko tega sklepa o zakonitostih, Steiner pa je razvil metodo meditativnega uvida, ki običajno metodo nadgradi.

 1907 – S knjigo Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti postavi izhodišča kasnejšemu poglobljenemu delu na področju pedagogike.

 1913 – Po razhodu s teozofskim gibanjem, do katerega neizogibno pride zaradi globokih razlik pri preučevanju duhovnega, gre Steiner svojo pot, njegovi sodelavci pa ustanovijo antropozofsko društvo, ki dobi ime po Steinerjevi duhovno-znanstveni metodi.. Po Steinerjevih arhitekturnih načrtih v švicarskem Dornachu zgrajeni Goetheanum, šola duhovne znanosti, poimenovana po njemu tako ljubem Goetheju, postane center njegovega delovanja in njegovih številnih somišljenikov.

 1919 – Na pobudo Emila Molta, lastnika tovarne cigaret »Waldorf Astoria«, v Stuttgartu razvije vzgojni model za otroke in ustanovi prvo Waldorfsko šolo. Danes v svetu deluje več kot 1000 waldorfskih šol in 1600 waldorfskih vrtcev.

 

1924 – V takratnem Koberwitzu (današnje poljske Kobierzyce) izvede ciklus predavanj z naslovom Kmetijski tečaj, na katerem med drugim opozori na resne posledice uporabljanja kemičnih sredstev, umetnih gnojil in škropiv v poljedelstvu ter nespoštovanje naravnih ciklov v kmetijstvu, ki se vse bolj industrializira. Ob tej priložnosti je izrekel tudi naslednje besede:

»Konec tega stoletja bodo naša živila tako prazna, da za človekovo prehrano ne bodo več uporabna, polnila bodo le njegov želodec, a resnično prehranjevati človeka ne bodo več mogla.«