Tokrat smo k besedi povabili sociologa dr. Andreja Fištravca, ki ga javnost pozna tudi kot prodornega misleca in publicista. Je podpredsednik Društva za biodinamično gospodarjenje Podravje. Na kratko nam spregovori o zgodovinski degeneraciji nekdaj harmoničnega kmetovanja, ki je dosegla višek z njegovo industrualizacijo, in nujo ter poskuse, kako stvari znova postaviti na svoje mesto. Torej v okvir zdravega, ekološkega odnosa do matere Zemlje.

www.ekomagazin.si o nas:
 “Skozi človeško tradicijo so se izoblikovale štiri osnovne smeri kmetovanja: poljedeljstvo, živinoreja, vrtnarstvo in sadjarstvo. Do pojava krščanstva smo poznali (danes bi rekli) samo specializirane kmetovalce: ali poljedelce ali živinorejce ali vrtnarje ali sadjarje. Združevanje posameznih načinov kmetovanja se zgodi šele v zadnjih dva tisoč letih in se je od visokega srednjega veka naprej izoblikovalo doživljanje in razumevanje kmetijskega gospodarstva kot celote vseh štirih osnovnih dejavnosti.
Šele z industrializacijo kmetovanja, nekako od začetka 19. stoletja dalje, intenzivno pa od izuma in začetka množične uporabe sintetičnih »gnojil« oziroma dodatkov za kmetovanje sredi predpreteklega stoletja, se je ponovno pričelo razdruževanje kmetovanja v posamezne specializirane smeri, kar z vidika zgodovine kmetovanja pomeni vračanje kmetovanja na že preseženo raven. Ali povedano drugače: tukaj imamo očitno opraviti z retrogradnimi procesi. Ustrezna ilustracija za to je človek pri petdesetih, ki se začne obnašati kot pubertetnik pri šestnajstih.

Andrej Fištravec

Industrijski obrat ni pomenil samo drugačnega odnosa do krajine, ampak bistveno drugačen odnos do kmetovanja. Kmetovalec se je začel vedno manj razumevati kot delavec, ki kultivira krajino, da lahko pridela za človekovo življenje potrebne plodove, ampak vedno bolj kot industrijski delavec, odtujen sam od sebe, soljudi in narave, ki je na zemlji prvenstveno v službi kapitala in profita.

Kmetovanje tako postane samo sredstvo za ustvarjanje nove dodane vrednosti in kapitala in vedno manj dejavnost, ki je povezana s kultiviranjem narave za potrebe zdravega socialnega in kulturnega razvoja človeka. Rečem lahko, da je kmetijstvo zbolelo in pričelo širiti kužne klice na vse strani.


Kmetovalec ni samo »proizvajalec profita«, ampak predvsem delavec, ki kultivira naravo za potrebene kakršnegakoli preživetja človeka, narave in družbe.

Da je nekaj zelo narobe, so ugotovili evropski kmetovalci že na prelomu iz 19. v 20. stoletje, saj so se na njihovih posestvih pojavile bolezni rastlin in živali, ki do tedaj niso obstajale. Oziroma so bolezni in težave obstajale na način, da jih je posamezni kmetovalec lahko rešil s pomočjo tradicionalnih zdravilnih ukrepov, kar z industrializacijo ni bilo več mogoče.

V današnjem kmetovanju so narava in človeške potrebe po polnovredni hrani vedno večji »nebodigatreba« in rizični dejavnik »proizvodnje«, ki ga sodobna »proizvodnja« hrane skuša vedno bolj izločiti. Kot potrošniki smo pristali že na marsikaj: na »sadne sokove« brez sadja, na prehrambene izdelke brez hranilne vrednosti, na umetne okuse, podaljšane roke trajnosti, karcenogene prehrambene dodatke itd..

Industrijska proizvodnja hrane s spreminjanjem tradicionalnega položaja kmetovalca na kmetiji, s spreminjanjem načinov kmetovanja in z lažnim zadovoljevanjem potreb potrošnikov danes bistveno posega v delovanje celotne narave, družbe in človekove kulture.

Vprašanje sodobnega kmetovanja še zdaleč ni zgolj tehnološko vprašanje, kar se lahko komu zdi na prvi pogled, ampak pomembno družbeno in kulturno vprašanje. Če danes k kmetovanju ne pristopimo tudi s teh dveh vidikov, potem ne moremo začeti razvijati drugačnega kmetovanja. Torej kmetovanja, ki bi bilo v službi narave in človeka.


Kot potrošniki smo pristali že na marsikaj: na »sadne sokove« brez sadja, na prehrambene izdelke brez hranilne vrednosti, na umetne okuse, podaljšane roke trajnosti, karcenogene prehrambene dodatke itd..

Tako kot kulturne krajine, kakor so jo naši evropski, na podeželju živeči predniki izoblikovali od visokega srednjega veka dalje in katere smo se navadili kot našega samoumevnega »normalnega« okolje, ne bo mogoče vzdrževati z nikakršnimi EU subvencijami za kmetovanje, če v ozadju ne bo obstajal celovit način kmetovanja, ki bo s svojo organizacijo ohranjal takšno »tradicionalno« kulturno krajinoStiska v nekaterih krogih kmetovalcev je po prvi svetovni vojni rodila prenovljen način kmetovanja, ki ga danes poznamo kot biodinamičen način gospodarjenja (s certificiranoznamkokvalitete Demeter). Na osnovi teh prvih izkušenj drugačnega kmetovanje v pogojih sodobne množične kmetijske proizvodnje je kasneje (v Švici) nastal organskobiološki način ter v zadnjem času na ravni celotne EU t.i. ekološki način kmetovanja.

Vsem trem načinom (oziroma osnovnima dvema načinoma) je skupen drugačen odnos kmetovalca do narave in soljudi. Gre za nekakšno retradicionalizacijo kmetovanja v njeni sodobni različici. Kjer kmetovalec ni samo »proizvajalec profita«,ampak predvsem delavec, ki kultivira naravo za potrebe ne kakršnegakoli preživetja človeka, narave in družbe.

Če primerjamo industrijskega kmetovalca in biološko ali biodinamičnega kmetovalca, je razlika očitna. Očitne niso samo pridelovalne »tehnologije«, ampak predvsem njihov odnos do narave in soljudi. In s tem tudi do družbe in človeške kulture. Kjer preprosto ni vse mogoče (kar nam dopoveduje k maksimalizaciji dobičkov usmerjen kapital) in ni vse dovolj dobro za človeško prehrano. Saj se ozaveščeni organskobiološki in biodinamični kmetovalci zavedajo, da je za človeka dovolj dobro samo najboljše, kar so sposobni ustvariti na svojih poljih, travnikih, vrtovih in sadovnjakih.”

Andrej Fištravec